Ne verjamem v enoplastnost ljudi in ko vprašam človeka ključno vprašanje »Kdo si?« me vsakokrat šokirajo odgovori v smeri njihove zaposlitve. Čeprav gre v resnici za spremenljivko v življenju in torej zgolj en korak, ki le stežka poda primeren opis osebe, ki stoji pred menoj. Sama menim, da smo veliko več od naše profesije in ker gre za osebno spletno stran si na tej točki dovolim stopiti izven okvirja. Upajoč, da me bralec ob pravi priliki pri tem posnema.

Razmislek o študiju psihoanalize ter številni zdravstveni zapleti ob napačnih odločitvah doktorjev glede izbire vrste zdravljenja, so me vodili k temu, da stvari vzamem v svoje roke. K realizaciji, da nihče drug ne more poznati tvojega telesa tako dobro, kot ga sam, če mu seveda prisluhneš. Prisluhnila sem klicu po pobegu in se znašla na Baliju, dišečemu otoku preobratov in streznitve. Streznitve tako v smeri prepotrebnega okoljevarstva, vrednosti nečesa tako vsakdanjega kot je pitna voda, kot tudi v smeri vrednot. Iz našega sveta, kjer mame zaradi službenih obveznosti prepuščajo otroke svetu ekranov, v svet, kjer sta družina in vera najvišji vrednoti. Kjer se čas ustavi in ne glede na to, če se ponuja najvišji turistični zaslužek, nihče ne dela, ko napoči trenutek brušenja zob dečku iz vasi. Kjer celotna vas stopi skupaj pri organizaciji in financiranju poroke mladega lokalnega para. V svet, ki ima manj, a več da. To je svet, v katerem sem se prvič odprla, si pustila biti ranljiva, izražala sebe brez bojazni pred obsojanjem družbe. Svet, ki je premaknil nekaj v meni naprej in pot nazaj se je zaprla. Ob vrnitvi pa sem doživela še eno streznitev – nepričakovana, mnogo prezgodnja smrt mami. Njena neustrezna obravnava zaradi obdobja novembrskih praznikov in moj srd zaradi nemoči, da bi ji na kakršenkoli način priborila oskrbo, kakršno si zasluži, sta le še utrdili moje zavedanje v nesmiselnost predaje svojega zdravja v tuje roke ter v nujnost prevzemanja odgovornosti za lastno življenje. Tako sem se znašla na poti osebnostne rasti, s tem pa tudi Reiki iniciacije. Stopnji 1 sledi stopnja 2 in tako korak sledi koraku do prevzema polne odgovornosti za svoje življenje.

To vsekakor ni prvi in najverjetneje ni niti zadnji, vsekakor pa je korak v želji po »biti tam in pripravljen, ko se pojavi potreba po tvoji intervenciji«, nudenju pomoči »hands down«, znanju jezika ljudi v bolečini.